torek, 21. december 2010

Anonimni Alkoholik

Par dni nazaj sem bila malo razigrane volje in ker je veseli demcember, sem se malo poigrala z mojimi recepti. Pri izdelavi mila je res nešteto možnosti in kombinacij sestavin, ki jih lahko uporabimo. Včasih krasno deluje kakšen dodatek, na katerega najprej tudi slučajno ne bi pomislili.

Glavna zvezda tokrat je.... PIVO!

Verjetno vsak izmed nas pozna koga, ki prisega na pivo kot edino, pozornosti vredno pijačo. Pri znamki piva, se debata verjetno malo bolj zaplete. Zato naj podrobnosti tega recepta ostanjo skrivnost ;)

Torej... Namesto vode sem tokrat uporabila pivo. Ker poznam par receptov za nego las, ki vsebujejo to pijačo, sem si mislila, da nekaj že mora biti na tem pivu, kar je dobro za kožo. Gospod Google mi je povedal, da je pivo odlično kozmetično sredstvo, ker vsebuje vitamin B2, ta pa je ključnega pomena za regenereracijo in rast las, kože in nohtov. In potem res nisem več imela razloga, da recepta ne preizkusim. 

Skrbelo me je edino to, da lug, ki ga dodamo vodi precej dvigne temperaturo mešanice. To pa bi verjtno uničilo lastnosti piva (verjetno!). Poleg tega bi postalo grde, temno rjave barve in posledično... fuj milo, ki verjetno ne bi nikogar pretirano mikalo. Na srečo je sedaj čas nizkih temperatur in zunaj nam vrt krasi gora snega. Gora, ki je neusahljiv vir veselja za našega kužata in dobrodošla pomočnica za ohlajanje mešanice luga in piva. Posodo sem zakopala v sneg, vanjo vlila pivo in počasi dodajala lug, zraven pa neprestano mešala.

Uspeh! Temperatura se ni dvignila nad 20 stopinj.

Mogoče bi povdarila, da je odprto pivo stalo čez noč, da se je "zluftalo". Vsi poznamo trik z pivom in sladkorjem (če ga ne, sami poizkusite dodati žličko sladkorja kozarcu piva. Predlagam, da to naredite v umivalnem koritu ;) in zadnje kar si želim je, da mi pivo skipi čez rob. Poleg tega je bilo pivo močno ohlajeno preden sem dodala lug.

Preostali postopek je standaren. Mešanica olj, dodamo lug, mešamo in vlijemo v model. Pokrijemo z deko in pustimo čez noč.

Rezultat so bili rumenkasti kosi mila, ki sicer niso dišali po pivu, kot sem upala, ampak imajo sladkast, skoraj nevtralen vonj. Idealen za moške, ki niso navdušeni nad dišečo kozmetiko ;)))))

Naslednji izziv: "Umivajo se samo umazanci!" Malo za šalo, malo zares komentar na prvo debato o milih z mojim očetom. Kdo pa pravi, da te milo samo očisti ;)))

četrtek, 9. december 2010

Hmmmm,... zanimivo!?

Zadnjič sem naredila novo porcijo mila ČOKMED
 In ker mi je ostalo kar precej mase, sem se odločila, da naredim še male, milne kolačke.

Osnovni masi sem dodala čokolado in eterično olje klinčkov.


Ko zmešamo lug in olje, se začne proces saponifikacije in masa se začne kar hitro gostiti. Cel proces še dodatno pospešijo razni dodatki. Predvsem eterična olja. Zato je treba kar hitro delati.
 Pištolo za brizganje sem imela že pripravljeno, spodnji del kolačkov pa sem naredila že pred tedni in so čakali na okraševanje.
Eden za drugim so počasi začela nastajati mila.
A sem omenila da je treba delati hitro?

Po ene treh uspelih kolačkih, se je začela masa kuhati. In iz mojih ust se je vse pogosteje slišalo "Hmmmm..., zanimivo!

Omenjala sem že, da se pri saponifikaciji dvigne temperatura in milo začne želirati. V tem primeru je to izgledalo nekako takole:

Sredina postane zelo tekoča, okrog pa se masa strdi.
Ker sem mislila, da bom situacijo rešila s tem, da bom izenačila temperaturo med zunanjim in notranjim delom, sem maso premešala.




Hmmmmm..., zanimivo! Vse kar sem pravzaprav dosegla je da se je masa ohladila in začela hitro strjevati. Da ne govorim o tem, da sem skoraj uničila pištolo za brizganje, ko se je milo par sek. lepo brizgalo potem pa mi je na spodnjem koncu, z dnom vret priletel ven rjav, kamnu podoben kos (hmmmm..., zanimivo ;) Na srečo se ni nič polomilo in je mašina ostala cela.

Tako torej ne bo šlo!

S skledo polno neugledne, rjave mase si pa tudi nimam kaj dosti pomagati. Tako sem poizkusila še en trik. Izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne ;)

Vzela sem silikonske modelčke in jih napolnila z maso. Za silo je šlo. Zmaga! Kolački sicer ne bodo takšni kot sem si zamislila, ampak bodo imeli rožico na zgornjem delu. Tudi to bo lepo.




Milo se je v modelčkih neverjetno hitro strdilo in tako sem ga lahko že po parih minutah vzela ven. Krasno. Edini problem je v tem, da moj navdušenje ni tarajalo dolgo. Ko sem en kos vzela v roke sem ugotovila, da se drobi.Hmmmm..., zanimivo! Med mešanjem mase sem namreč vnašala zrak v milo in vse kar mi je nakoncu ostalo....


... so bili čokoladni kosmiči. Tale kup sedaj počiva nekje v kotu skladišča in čaka na to, da mu oprostim in uporabim v kakšnem drugem milu.

In ko se ti vse ostalo izneveri, te ob dveh ponoči potolaži samo še dober sendvič.



S polnim želodcem je veliko lažje pod črto napisati: ŠE EN USPEŠEN VEČER JE ZA MANO ;)

sobota, 30. oktober 2010

Neuspeli poizkus

Jah, tudi to spada zraven.

Dva dni nazaj sem naredila novo porcijo mila. Za vizualni učinek črne črte sem uporabila kakav v prahu, a sem očitno pretiravala. Milo ni dovolj dobro prepojilo plasti kakava in ko sem ga rezala sta se zgornja in spodnja plast ločili. Kakav je bil razmočen in je tekel po milu, prijel se mi je na nož, na prste, na mizo... V glavnem sicer sladka, ampak totalna packarija.




Sedaj se mila sušijo in bomo videli kaj bo. Mogoče se sprimejo skupaj in bom samo obrezala grde, zapackane stranice....

Z bolj pozitivne strani. Polovici osnove sem dodala eterično olje pomaranče in limone, ter malo eteričnega olja klinčkov kot konzervans. Diši suuuupeeeer. Sveže, sadno, dlje ko se milo suši, bolj diši po eteričnih oljih in manj po osnovi. Tegale pa res komaj čakam, da ga sprobam.

 Tudi nad rdečimi pikami sem čisto navdušena.


Drugo polovico osnove sem odišavila z eteričnim oljem rožnega lesa in bolgarske vrtnice. Ker sem eterično olje bolgarske vrtnice dobila kot darilo, sem bila malo omejena glede količine in me skrbi, če bo sploh prišlo do izraza. Med rezanjem ni prav nič dišalo po vrtnicah :( sedaj, ko se suši pa se mi zdi, da vsak dan bolj zaznavam vonj. Ali pa se mi mogoče samo zdi, ker si želim da bi dišalo ;)

Seveda ista napaka s kakavom kot pri prejšnjem milu, ampak sem ga pustila stati nerazrezanga čez noč in mi kakav vsaj tekel ni .

Pa še ena zanimiva ugotovitev. Za barvilo sem uporabila zmleto, rdečo papriko. Očitno, če jo dodaš bolj malo, obarva milo nežno roza, tokrat pa sem samo za spoznanje povečala količino paprike in BUM živo rdeča. Na sliki sicer izgleda bolj oranžno rdeča, ampak v živo je malo drugačna. Mogoče je krivo tudi to, da je bila blagovna znamka paprike druga. Bo treba malo eksperimentirati.

Sedaj pa čakamo in čakamo, čakamo, čakamo, čakamo...

nedelja, 24. oktober 2010

"Ali tvoje milo vsebuje lug?"

Sem pa tja se kdaj zgodi, da me zgrožen posameznik vpraša, kako lahko trdim, da je moje milo neškodljivo, celo zdravo za kožo, če pa za izdelavo uporabljam LUG (NaOH – natrijev hidroksid). Glede na definicijo, ki jo ponuja Wikipedija, me reakcija niti ne čudi (pa nočem trditi, da je Wikipedija edini vir inf., ki jo ljudje imamo, zgolj kot demonstracija):

"Natrijev hidroksid brezvodni (NaOH) (kroglice, luske, mikrogranule) je trda kristalična snov bele barve in brez okusa. Kemijska formula je NaOH. Natrijev hidroksid je jedek in povzroča hude opekline, pri vdihovanju pa lahko pride tudi do pljučnega endema. NaOH in njegove raztopine niso gorljive vendar se v stiku z vodo sproži eksotermna reakcija pri kateri se razvije veliko toplote".
(Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Projekt:Natrijev_hidroksid,_brezvodni)

Ker me veseli, da ljudje ne nasedajo vsaki nebulozi, ki jim jo hočejo / hočemo prodati, bom poizkusila na čim bolj enostaven način razložiti proces izdelave mila.

Najprej bi stopila korak ali dva nazaj v preteklost. V čas, ko se naši predniki niso mogli enostavno zapeljati do trgovine in kupiti luga s police, ampak so ga pridobivali iz lesnega pepela, tako da so čezenj filtrirali vodo. Vsebnost luga v takšni raztopini pa je težko nadzorovati in tako izdelovalci mila niso mogli točno določiti, koliko raztopine potrebujejo za neko količino maščobe. Kdo od vas se bo mogoče celo spomnil, da je babičino milo bilo dražeče in je sušilo kožo. To je verjetno zato, ker je v milu ostal lug, ki ni reagiral z maščobo.

Danes seveda lahko količino luga zelo natančno izmerimo in z raziskavami so tudi ugotovili koliko luga je potrebnega za saponifikacijo enote določene maščobe. Ker olja vsebujejo različno kombinacijo maščobnih kislin, je tudi količina luga za vsako olje različna.

Kaj je to saponifikacija?
Saponifikacija je reakcija, ki se zgodi, če združimo bazo (natrijev hidroksid) in maščobo. "Rastlinska olja in živalske maščobe so mastni estri v obliki trigliceridov. Baza alkalijske kovine pretrga vezi estra in povzroči nastanek maščobnih kislin in glicerola". (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Saponifikacija)
Glicerol, oz. GLICERIN je pogosto imenovan tudi stranski produkt saponifikacije, natrij pa se veže z maščobnimi kislinami in nastane MILO.

Saponifikacija je torej kemijska reakcija, ki razdre molekule luga in maščobe, ki se potem sestavijo nazaj v drugačno formacijo. Ta pa nima več takšnega učinka na kožo (oz. na vse kar je organskega), kot ga ima lug.

Lug + maščoba = glicerin + milo

Nobeno milo ne more nastati brez uporabe luga in nobeno, pravilno izdelano milo nima ostanka (nereagiranega) luga.


Zato za vse tiste, ki vas zanima: » Ne, moje milo NE vsebuje luga!« ;)

Zakaj naravno milo?

                                  



Že v zibelko mi je bilo položeno, da so naravne, domače stvari zakon. Poleg tega imam precej zahtevno kožo. Danes je mastna, jutri bo suha, stalno me srbi ali pa celo peče. Zato je pri nas med ne samo v kuhinji, ampak tudi v kopalnici. Zame je med tisto pravo rumeno zlato. 

Ko sem začela raziskovati, kaj je v tako osnovnem higienskem pripomočku kot je milo, sem bil zgrožena. Pri izdelavi mila nastaja glicerin, ki je stranski produkt saponifikacije. Glicerin našo kožo vlaži, vendar ga pri ind. izdelanem milu izločijo, saj je to izredno dragocena snov, ki jo dodajajo v druge kozmetične izdelke, npr. kreme, te pa potem drago prodajo nam. Milu so dodani derivati nafte, umetna barvila, konzervansi in parfumi, ki prekrijejo neprijeten vonj.  Nič čudnega, da je koža po umivanju tako suha, da imamo občutk, da nam jo vleče skupaj. Da ne govorim o tem, da mila sploh uporabljali ne bi, če bi se hoteli držati pravila "kar ne bi dal v usta, ne dajaj niti na kožo". 

Naravno milo je izdelano iz luga (NaOH), vode in različnih olj, ki zaradi svoje sestave določajo lastnosti mila. Kokosovo in palmovo olje sta čistilni olji. Sončnično in olivno olje pa sta negovalni olji. Z recepturami se določi razmerje posameznih olj, da dobimo milo, ki je h krati čistilno in tudi negovalno. Naravna mila so lahko neodišavljena, saj sama po sebi nimajo neprijetnega vonja. Lahko pa jih odišavimo eteričnimi olji, ki imajo tudi sama po sebi pozitivne vplive na kožo in počutje na sploh. To je nekako osnova. A narava nam ponuja nešteto stvari, ki jih uporabljamo tudi kot kozmetične, celo zdravilne pripravke. Namesto vode lahko milu dodamo pravi ali zeliščni čaj in kavo. Dodamo mu lahko med, čokolado, sol, ovsene kosmiče, glino... Možnosti je več kot dovolj, da najdemo sebi primerno kombinacijo. 
  
        

In zato ker cenimo darove narave, nam bo narava hvaležna, saj je ne bomo onesnaževali s strupeno milnico industrijsko izdelanega mila.

Moj prvi blog

No, pa da vidimo!

Medtem ko mi prebiranje drugih blogov ni tuje, sem se do sedaj počutila kot da sama kaj dosti nimama za povedati.

In kaj se je spremenilo?

Pred že kar nekaj časa sem začela izdelovati lastna, doma narejena, naravna mila. Taka, čisto prava mila narejena iz različnih olj in luga. Ker je izdelovanje mila strašno zabavno in h krati precej kompleksno bo tole bloganje zame ene vrste dnevnik, za koga izmed vas pa upam zanimiv, mogoče celo koristen vir informacij. Na spletu sicer kar mrgoli objav na temo ročno izdelanega, naravnga mila, le v slovenskem jeziku sem jih našla bolj malo. Sedaj bo kakšna več.

Toliko za začetek!