Že v zibelko mi je bilo položeno, da so naravne, domače stvari zakon. Poleg tega imam precej zahtevno kožo. Danes je mastna, jutri bo suha, stalno me srbi ali pa celo peče. Zato je pri nas med ne samo v kuhinji, ampak tudi v kopalnici. Zame je med tisto pravo rumeno zlato.
Ko sem začela raziskovati, kaj je v tako osnovnem higienskem pripomočku kot je milo, sem bil zgrožena. Pri izdelavi mila nastaja glicerin, ki je stranski produkt saponifikacije. Glicerin našo kožo vlaži, vendar ga pri ind. izdelanem milu izločijo, saj je to izredno dragocena snov, ki jo dodajajo v druge kozmetične izdelke, npr. kreme, te pa potem drago prodajo nam. Milu so dodani derivati nafte, umetna barvila, konzervansi in parfumi, ki prekrijejo neprijeten vonj. Nič čudnega, da je koža po umivanju tako suha, da imamo občutk, da nam jo vleče skupaj. Da ne govorim o tem, da mila sploh uporabljali ne bi, če bi se hoteli držati pravila "kar ne bi dal v usta, ne dajaj niti na kožo".
Naravno milo je izdelano iz luga (NaOH), vode in različnih olj, ki zaradi svoje sestave določajo lastnosti mila. Kokosovo in palmovo olje sta čistilni olji. Sončnično in olivno olje pa sta negovalni olji. Z recepturami se določi razmerje posameznih olj, da dobimo milo, ki je h krati čistilno in tudi negovalno. Naravna mila so lahko neodišavljena, saj sama po sebi nimajo neprijetnega vonja. Lahko pa jih odišavimo eteričnimi olji, ki imajo tudi sama po sebi pozitivne vplive na kožo in počutje na sploh. To je nekako osnova. A narava nam ponuja nešteto stvari, ki jih uporabljamo tudi kot kozmetične, celo zdravilne pripravke. Namesto vode lahko milu dodamo pravi ali zeliščni čaj in kavo. Dodamo mu lahko med, čokolado, sol, ovsene kosmiče, glino... Možnosti je več kot dovolj, da najdemo sebi primerno kombinacijo.
In zato ker cenimo darove narave, nam bo narava hvaležna, saj je ne bomo onesnaževali s strupeno milnico industrijsko izdelanega mila.
Vsak dan se človek nauči nekaj novega. Hvala!
OdgovoriIzbriši